24 August 2015

Pekoča omaka iz čilijev in česna - Tunški tojfl

Da kar takoj razčistimo - v kuhinji imam dve levi roki, pa še kakšno leseno zraven. Sem in tja kakšno stvar vseeno preizkusim in kdaj celo kaj uspe. Prejšnji teden mi je recimo uspelo skuhati makarone tako, da je bil še mulc zadovoljen. No, omako si je pripravil sam :-) Torej ni tako slabo.

Šalo na stran, Letos je letina čilija. Na dveh grmičkih rastejo tako, da jih komaj pobiramo. Vrag je precej pekoč, ampak k sreči tudi okusen. Posušenih čilijev imam dovolj, zato sem se odločil pripraviti nekaj pekoče omake - Tunški tojfl (teufel). 

Ker ima precej gojiteljev čilija v teh dneh vprašanja, kako pripraviti različne omake, jim bo tole mogoče prišlo prav. Verjetno tudi meni, saj veste - pametni piše ...
Mogoče ni odveč opozorilo, da uporabite gumijaste rokavice, če so vaši čiliji koliko toliko poštenega porekla :-) 

1. Čilije operemo in jih narežemo. Česen olupimo in ga narežemo. Paradižniku odstranimo kožo in ga narežemo. Sestavine sem narezal zato, da je kasnejši postopek v mešalniku res povsem kratek. Vse skupaj izgleda takole:


2. V mešalniku najprej obdelamo česen. Vendar le na kratko, pač toliko, da dosežemo želeno velikost.
3. V ponev vlijemo dve veliki žlici olivnega olja in dodamo česen. Čisto na kratko prepražimo. Res na kratko, da ne zagreni.
4. V mešalniku obdelamo čili in paradižnik. Spet na kratko, do želene velikosti. Zmes dodamo k česnu. Dolijemo še kakšen deciliter vode in na zmernem ognju začnemo s kuhanjem.
5. Dodamo še žlico soli, žlico sladkorja in deciliter kisa. Nadaljujemo s kuhanjem in mešanjem, da se ne prismodi.
6. Kuhamo na zmernem ognju in občasno premešamo dokler ne izhlapi odvečna tekočina. Pač toliko, da imamo želeno gostoto. Na sliki je videti, kot bi vrela lava in zagotavljam vam, da je tudi pri uporabi tako :-)


7. V tem času lahko v pečico (segreto na 80 stopinj) za deset minut postavimo kozarčke za vlaganje. Če imate močnejšo zmes, bo verjetno bolje, da imate manjše kozarčke.
8. Ko precenimo, da je kuhanja dovolj (in je zmes primerno gosta), bomo le še napolnili kozarčke in jih shranili na temno in hladno mesto.

Končano.

29 July 2015

Why Sygic GPS navigation isn't my choice

I love to drive away from jammed roads. Even if I have a good orientation and know how to check old maps on paper or ask a local people, I’m an IT guy who likes to drive with GPS navigations. It is very handy and I don’t have to stop on every crossroad.
After almost a year from last testing a Sygic navigation, yesterday I take the plunge and went to trip on narrow roads in Slovenia and Austria.
After checking Sygic’s website, I really like how they offer their application. It is available for many countries, for different devices and platforms, the price is fair, they have often discounts for available packages. The support was good last year, so there is everything ok.
After I installed the application on my phone (tablet), I have found user interface quite likable. Especially settings are good and working with an application is very fast (zooming maps!). It also looks that Sygic on my Android isn’t battery gulper.
So far, so good. But why Sygic isn’t my first (second, even third) choice for navigation?
The answer is pretty simple – navigation itself and working with a search field.
I don’t know, how many swearwords did I pronounce, but I have problem every time when I want to find something or insert an address. I simply don’t understand the logic of searching. Sometimes I don’t know if I searching for address or POI. Hard to describe, but I really don’t like it. When you are on crossroad or half of your car is on the road, you don’t have time to deal with clumsy user interface.
When you start driving and follow the screen, I often noticed that roads (and terrain) are askew. It is interesting that I didn’t read about that, but it isn’t rare. And displaying terrain askew is a big minus for GPS navigation application and looks ugly.
Askew terrain - why?
The navigation itself works, but it isn’t rare, that route choices aren’t the best. Sygic displays roads on the countryside with the same color and size. You can’t drive with an eye on screen, because you simply can’t see (assess) the different road. Beside that, if you miss and take a wrong road, Sygic will start to turn screen like a mad dog and when you driving you really can’t deal with this.
If you take a decision and choose a different road (for which you know it is alternative), Sygic insists on his route really long time. IGO, for example, tries sometimes, but then it calculate alternatives in background and lead the driver on road he take. It is really annoying if navigation insists on its’ route.
Some people says that arrow sign for car position is too big. I agree with them, but there is one more thing which make me angry with Sygic. It is “next action”, where driver should get an information how long it will take to next change direction. For example – let’s say, that I have to turn right after 1000 meters. I don’t understand why Sygic don’t display that. Instead of that, Sygic display that I should drive 1000 meters without any action. It isn’t the same! IGO, for example, shows immediately that next action will be “turn right after 1000 meters”. So driver knows that and can follow the road, traffic and traffic signs. With Sygic, drivers have to wait until the “next action” is quite close. Not good.
To be honest, I have to write, that after some hours, I close Sygic and take IGO. It is a big difference in transparency and user experience is much better. Yesterday I also run Google Maps. Google Maps is super if you search for POI. Its connection with Google helps a lot and you find information quick.
This post shouldn’t discourage you from trying a Sygic. Go and try, maybe you will get a better experience. As I said before, Sygic has some good points and it navigation application with many downloads. So many people can’t be wrong – are they?

24 July 2015

Izlet v Nemčijo (Europa-Park)

Ideja o obisku zabaviščnega parka Europa-park je padla lani, ko smo bili na izletu na Bavarskem. Med prospekti, ki smo jih nekje našli, je bil tudi prospekt za Europa-park. Europa-park (nekateri pišejo tudi Europapark ali Europa Park) je ogromen zabaviščni park v Rustu v Nemčiji. Rust je sicer majhno mestece na meji s Francijo (tik ob Renu).
Že večkrat smo v Nemčijo odšli konec junija, ko se šolske počitnice pri nas že začnejo. V Nemčiji pa (vsaj v večini dežel) začnejo s počitnicami nekaj tednov kasneje, zato se v tistem terminu izognemo gneči (predvsem na cestah). 
Termin smo torej uskladili, poiskati smo morali še prenočišče. Izbrali smo penzion Kuhn, ki ponuja sobe z zajtrkom po zmerni ceni. Ne preveč velika hiša je novejšega datuma, na zunaj videti kot običajna hiša, vendar je zgrajena tako, da ima vsaka soba svoje stranišče in tuš.
Pot smo začeli zgodaj zjutraj. Izbrali smo avtocestno pot mimo Münchna, Stuttgarta, Karlsruheja, kjer se pot obrne proti jugu in pelje mimo Strasbourga do Rusta. Dolžina skoraj 800 kilometrov. V Münchnu je človek ravno na pol poti. Nemške avtoceste so silno pestre. Če v Sloveniji in Avstriji lahko trdimo, da so si standardi precej podobni, je v Nemčiji precej razlik. Od starih delov, ki s težavo požirajo današnji promet in imajo zastarelo infrastrukturo, pa do novejših večpasovnic. Čeprav smo med vožnjo opazovali (večinoma) betonsko podlago in razmišljali, da gradijo »po nemško«, pa nas je kmalu po vrnitvi domov presenetila novica, da so imeli kar nekaj težav ob prvem vročinskem valu s kvaliteto. Ni vse zlato, kar se sveti. Je pa zanimiva lokalna cesta tik pred Rustom. Trije pasovi – levi in desni sta za vožnjo v (pričakovano) smer, srednji pas pa se odpira glede na količino prometa v ustrezno smer.
Po prihodu pred penzion se na zvonjenje ni nihče odzval. Ker je bila za vrati zataknjena telefonska številka, sem se odločil, da pač pokličem. Nerodno je, da je številka zapisana le za nemške telefone, čeprav imajo goste večinoma iz drugih držav. Tako moraš vedeti svojo izhodno številko in številko Nemčije pa katero številko izpustiti ... nerodno. Hujše je bilo, ker moja nemščina ni ravno na zavidljivem nivoju, gospa na drugi strani pa ni znala nič drugega – no, še z nemščino je nekoliko po francosko zavijala. Nekako mi je pojasnila, kje naj »vdrem« v hišo. Malo sem ob tem pogledoval, če me opazuje kdo od sosedov ... in nekako smo prišli do sefa s ključi. No, ja.
Popoldan smo si ogledali mestece in šli do samega zabaviščnega parka, da dobimo občutek. Ker je bila mladina silno zagnana, da bomo izkoristili prav vse možne minute, smo vstopnice za naslednji dan kar kupili. Cena – 42 evrov in petdeset centov. Na osebo seveda, da ne bo pomote. Meni, ki nisem hudo adrenalinski, se je to zdel rop pri jasnem dnevu. Ampak več o tem kasneje.
Lačni smo se odpravili do restavracije, ki so nam jo priporočili domačini. Za razliko od podalpskih picerij, si v tujini večinoma lahko pico pred večerom bolj ali manj narišeš. Tudi tukaj je bilo tako, vendar so peč že zakurili, pa smo si dali v senci prinesti vrč pšeničnega piva. Seveda ne vsi, voznik pa si ga je privoščil. 
Nad picami, testeninami in zelenjavo smo bili kar navdušeni. Šok pa je sledil, ko smo zahtevali račun. 

Čeprav gostilna ni delovala ravno ceneno, je bil račun napisan na roko – in to samo številke. Zaradi nepričakovano visoke cene sem kasneje račun pregledal, vendar je to le še prililo olja na ogenj, saj sem videl, da so nas kar lepo dodatno »ocurili«. No, ja – kaj pa sem bil tiho tisti italijanski druščini. Seveda poznajo v nekaterih državah tako imenovani pavšalni davek. Saj je načeloma vse v redu s tem, vseeno pa verjetno nisem preveč zahteven, če v dobi informatike  pričakujem, da bo račun natisnjen, z upoštevanjem pravih cen. No, pri tistih picopekih sem bil trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Čeprav jim priznam, da imajo odlične pice. Če bo kdo pohajkoval tam, naj kar pogleda Ristorante Roma.
Čeprav Rust ni veliko mestece, pa tudi sam se imam za človeka, ki ima dobro orientacijo, se nam je na poti nazaj uspelo izgubiti. Pa nič hudega, saj smo bili na dopustu, smo pa nepričakovano videli še šolo, pokopališče, mesnico, vrtnarijo, avtomehanično delavnico ... 
Po zajtrku, ki ga je pripravila lastnica (in smo jo prvič videli šele takrat), smo se odpravili proti parku. Seveda peš, saj ni daleč. V množici smo zavzeli prve bojne linije in ob odprtju navalili kot svinja v buče. S svojo močjo sem nekaj časa dobro pariral nemški in francoski mulariji, sem pa opazil, da sta Aljaž in Maruša izbrala boljšo taktiko – hojomeječonatek. Že prejšnji dan sta naredila natančen načrt dneva. Tako natančen, da se načrta ne bi branil niti Ligne Maginot. Ta francoski vojni minister je bil pobudnik gradnje številnih utrdb, ki so tudi v okolici Rusta – seveda na drugi strani Rena. Skrbno načrtovanje pa Francozom ni kaj prida pomagalo, ko so Nemci uveljavili svoj Blitzkrieg. 
Skratka – načrt se je začel izvajati. Strahopetec sem bil podlo zvabljen na vlakec, ki mi je že za začetek dodobra premaknil vretenca. Kasneje sem seveda bolj previdno izbiral, kam me vodijo. 
Park je sicer razdeljen na nekaj delov, ki so poimenovani po državah. Tako lahko v Švici preizkusite vožnjo z bobom, v Grčiji občutite mediteranski živžav … Izbire naprav in dejavnosti je res veliko. Od stvari, ki so namenjene bolj ogledu, pa vse tja do najbolj adrenalinskih naprav. Vmes pa cela paleta – skratka za vsakogar nekaj. 
V času našega obiska pretirane gneče še ni bilo. Ta stavek morate vzeti z rezervo, saj je Europa-park s svojo lego na sredi Evrope zelo obiskan. Na najbolj obiskanih točkah je bilo čakanja za kakšnih dvajset minut, vprašanje pa je, kako je v času najvišje sezone. Čakalne dobe pri posamezni napravi so napisane na prikazovalniku. Nemci so šli še korak dlje in pripravili mobilno aplikacijo, ki deluje samo v parku na njihovem WiFi omrežju. S pomočjo te aplikacije lahko preveriš stanje na napravi na drugem koncu parka in tako lažje uskladiš svoje želje z realnostjo.
Ko sem pisal o obisku in čakalnih dobah, moram zapisati še podatek, ki me je šokiral. V najvišji sezoni je tam zaposlenih do 5000 ljudi (da prav ste prebrali). Že dejstvo, da imajo pet precej velikih hotelov na robu parka, pove veliko. Pa ogromno rož, lokalov, naprav …
Park je sicer zelo čist in urejen. Tudi naprave vlivajo večje zaupanje, kot recimo tiste v Gardalandu. 
V parku je seveda na voljo precej lokalov. Od tistih s hitro hrano (in resnično zelo slabo), pa tistih boljših, ki pa se večinoma odprejo šele proti večeru in so tematske (španska, grška …). Ne manjka niti trgovin z raznovrstnim blagom.
Večino dneva smo sicer bili skupaj, popoldan pa smo se razšli, saj je bila želja mladeži po dodatnem adrenalinu prehuda. Starejši del ekipe pa je izbral še nekaj prijetnejših naprav, za konec pa si ogledal še predstavo na ledu. V vročini je (manjša) ledena dvorana zelo prijetna. Nastopajoči (klovn, drsalci, mišičnjaka) so poželi burne aplavze. Zanimivo je bilo opazovati, da se ljudje precej hitreje sprostijo, kot bi se pri nas.
Park je deloval celo nekaj dlje, kot imajo napisano. Kar me je malo presenetilo, vendar je mladeži omogočilo dodatne spuste na norih vlakcih.
Ko smo zvečer zapuščali park, so noter prihajale skupine ljudi, ki so že s svojimi oblekami nakazovali, da ne gredo na nočne adrenalinske dogodivščine. Park namreč letos praznuje 40 let svojega obstoja, pa zraven očitno sodi kup srečanj in zabav.
Na poti proti sobam smo se na široko izognili restavraciji, ki smo jo preizkusili prejšnji dan. Izbrali smo nekaj drugega – imel sem občutek, da je lokal predelan iz kakšne slaščičarne. Tukaj je natakarica očitno zamočila pri pijači, hrana pa je bila slabša kot prejšnji dan. Je pa res, da smo na računu dobili celo napisano, kaj smo pili in jedli. Seveda je bil račun spet napisan na roko. Moja nemščina sicer ni briljantna, vendar sem že na tistem računu našel več napak. Če k vsemu naštetemu dodam še postavo natakarice, sem skoraj prepričan, da nam je stregla Rusinja. Nasploh je v Nemčiji ogromno tujcev. Prav neverjetno – kdaj imaš občutek, da pravega Nemca ne vidiš lep čas. Se skrivajo? V bližini je sicer doma tudi nemški finančni minister Schäuble. To je tisti možakar, ki najbolj pritiska na grške oblasti. Schäuble je na invalidskem vozičku, kar je posledica atentata, ki ga je preživel pred leti.
Ko sem kasneje videl, da nas lastnica prenočišč ni niti prijavila (kar je dolžna), sem se utrdil v prepričanju, da ima minister precej dela tudi pred svojim pragom.
Naslednje jutro smo se odpravili domov. Tokrat nalašč po drugi poti mimo Bodenskega jezera in Garmisch-Partenkirchna. Če bi imeli več časa, bi na tej poti lahko še marsikje skrenili s poti in si ogledali kakšno zanimivost. 
Če povzamem – Europa-park je odličen zabaviščni park. Cena vstopnice, ki na prvi pogled deluje visoka, se preko vseh možnosti kar lepo razporedi in na koncu moram napisati, da se mi zdijo smučišča precej bolj zasoljena.
Cene bencina v tujini zelo nihajo – odvisno od podjetja (črpalke) in lokacije. Samo za primer v Avstriji – na avtocesti je liter bencina 1,5 evra, le kilometer od avtoceste pa 1,25 evra. Torej 25 centov pri enem litru! 
Pot je sicer kar dolga, vseeno pa nič hudega za tridnevni izlet. Obstajajo tudi enodnevni izleti iz Slovenije, ki pa so verjetno res naporni. Sploh za tiste, ki jim utesnjenost na avtobusnih sedežih ni preveč pri srcu.