14 November 2009

Tomažu v slovo

Marsikatero sva skupaj zdrla, marsikakšno pivo popila in se na polno nasmejala. Žal se skupaj ne bova več. Danes zjutraj so se po naših hribih podili temni oblaki. Kot bi nebo želelo nekaj sporočiti. Gore so bile mračne, nebo je rahlo jokalo.

Nikdar ne bom pozabil deževne pomladne sobote pri Žagani peči, ko si nas gušterje tolkel po čeladah s plastičnim kladivom za vsak nepravilen odgovor na izpitu, spomnim se te, ko si bil na invalidskem vozičku v novi hiši in si me pošiljal v klet po pivo, ne bom pozabil, ko sva skupaj zmrzovala v vetru na Kam. sedlu, ko si me zvečer vabil na Skuto (s seboj naj pa vzamem malo pršuta ali vsaj zaseke, da ne bo dolgčas), ko smo mulci igrali košarko in mi je tvoja žoga priletela v nos, ko si me peljal domov in sva ..., ne bom pozabil, ko si poln energije prišel v Amebis in pokazal diase iz odprave na Nuptse, ki ti je odpihnila prijatelja ti pa si bruhal žolč, ostal bo spomnin, ko si v zimski opremi šel na Kamniški vrh, čeprav sem šel jaz v kratkih hlačah ... da, spomin bo ostal.

Vroče, mrzlo, divje, energično, takšno je bilo tvoje življenje.

Bil si posebnež, poln posebne energije, mnogim tudi težko razumljiv, pa vendar si živel svoje življenje. Saj veš - "ja madona, pa sam plezat sm hotu!".

Tomaž Humar - Gozdni Joža - porkamotorka - R. I. P.

2 comments:

Stane Škrjanec said...

Se pridružujem slovesu ...

Tomaž, počivaj v miru.

Kaja said...

Žal mi je zanj, od prve novice pa do sobote sem upala, upala, upala, večino misli je šlo nanj. V soboto, dopoldne, je še bilo ok.
A v soboto popoldne sem se, čeprav ga nisem osebno poznala, zjokala, zdi se trapasto, a danes spet.
Po večih komentarjih, tistih, ki so govorili, kaj občutijo ob plezanju, sem začela razumeti, zakaj.
To leto, lansko šolsko leto, je imel predavanje na naši šoli, sem želela iti, a nisem mogla. Zdaj mi je preklemansko žal.
Vam, ki ste ga osebno poznali, je zagotovo še hujše.
Iskreno sožalje vsem, ki ste ga poznali osebno.