12 July 2010

Izlet z avtodomom po Nemčiji (Bavarska)

No, pa smo se odločili za prvi izlet z avtodomom. Skupaj s Šubljevimi dekleti in Kristjanom smo izdelali načrt za izlet po Bavarski. Izbrali smo dve veliki zverini (s prtljažnikom za kolesi je kočija merila skoraj osem metrov in pol) in odrinili. Škoda, ker je bilo časa za spoznavanje avtodoma premalo - dobili smo ga šele zvečer, zjutraj pa smo že odšli na pot. Pa se je vseeno kar dobro izteklo.

Pot nas je najprej vodila po A10 preko Avstrije do nemškega Berchtesgadna in rudnika soli. Organizirano tako, da že ob nakupu vstopnice izveš, kdaj imaš vstop. Dobiš knapovsko obleko (imeli so celo mojo velikost!) in napravico, ki v slovenščini predvaja tisto, kar razlaga vodnik po rudniku. Tega verjetno v Avstriji ne bi doživeli.
Potem pa mimo Münchna proti Ulmu in Legolandu. Kamp smo imeli rezerviran, vse je bilo tako, kot človek pri Nemcih pričakuje.
Naslednji dan pa norčije v samem parku. Zanimivo pa je, da se park zapre že ob 18h. Priznam, da smo bili nemalo začudeni, saj so dnevi najdaljši in se je vročina ravno začela umirjati. Ampak ni bilo hudo - preko dneva smo se naigrali, saj gneče ni bilo. Zvečer pa tekma Nemčija : Španija. Med Nemci, z vrčkom dobrega piva - neprecenljivo.

Naslednji dan nas je pot vodila proti Schwangau in enem najlepših gradov kralja Ludvika Bavarskega II. Vstopnice smo rezervirali že doma, saj smo izvedeli, da sicer čakaš na vstop tudi več ur. Verjeli ali ne - pisalo je, da naj vstopnice dvignemo ob 10:05 - in točno takrat smo jih. Pri vodenem ogledu nam je spet bila v pomoč napravica, ki je predvajala slovensko besedo sredi Nemčije. Sredi dneva pa odhod proti Garmischu. Ko smo z malo muke našli kamp, smo opazili, da se tudi v Nemčiji ne cedita le med in mleko. Kamp je zastarel, toalete neurejene, s papirji se sploh ne ukvarjajo, računov ne izdajajo ... pa vendarle - kamp je sicer čist in v čudovitem okolju - med reko in travniki pod Zugspitze. Garmisch smo obiskali s kolesi, zamenjali zračnico, proti pričakovanjem pojedli odlično pico. Zvečer pa še izlet s kolesi proti Eibsee pod Zugspitze. Strmo (14%), vendar vredno truda. Opazna je bila tudi višja kultura lastnikov psov - na poti po vaseh me ni napadel niti eden od štirinožcev. So ali privezani ali pa prijazno vzgojeni. Pa še manj jih je.
Zvečer sta nam krajši koncert pripravila Kristjan in Živa.

Zadnji dan pa pot proti Münchnu in nato po Bavarski proti Rosenheimu in Berchtesgadnu. Ogled Orlovega gnezda je bil preizkušnja za avtodoma, saj je začetni vzpon označen s 24 %. Z močnim motorjem ni bilo težav. Zgornji del poti pa je zaprt za javni promet in goste vozijo z avtobusi. Organizacija je popolna, navdušila pa me je vpisna knjiga za vrnitev v dolino. Gre za veliko knjigo, v katero možakar vestno vpisuje, kdaj kdo želi v dolino. Knjiga je takšna, kot jo človek vidi v filmih v nemških taboriščih ... organizacija pa tudi takšna.
Do samega gostišča vozi dvigalo - v njem pa strog možakar, ki niti v sanjah ne pusti fotografiranja v notranjosti ... na vprašanje zakaj, je rekel, da zaradi oči. Ko smo mu omenili, da bomo fotkali brez fleša, je rekel, da zaradi oči ... potem smo ga raje pustili v miru, da ne bomo vpisani v kakšni knjigi :-)
Razgled je fantastičen, škoda le, da je bilo nekoliko preveč vlage v zraku.
Nato pa ogled bližnjega Salzburga - kar s kolesi, da je bilo čim hitreje. Zvečer pa večerja in vožnja domov, kamor smo prispeli v soboto zgodaj zjutraj.
Po vsej Bavarski smo opazili res veliko neevropejcev. Mislim, da bi se Hitler lahko kar obrnil v grobu, če ga ima. Sam sem sicer zelo toleranten, vendar sem bil presenečen nad številom. No, ko sem ravno omenil Hitlerja - na njegovem Orlovem gnezdu (Kehlstein) strežejo predvsem tujci. Nam je stregel kar Čeh, ki nas je lepo razumel tudi brez nemščine. No, pa nič zato. Hitler se je itak precej bal obiskovati Orlovo gnezdo - zaradi strel.

Kaj reči za zaključek - mislim, da smo si zastavili precej hud tempo. Je pa to dobra izkušnja za naslednjič, da si bi rajši zastavili nekoliko manj.
Avtodoma sta se kar izkazala - bila sta dobro opremljena in z močnim motorjem. Drobnim zadevam pa se itak ne moremo izogniti. Avtodom ima svoje prednosti in slabosti. Najbolj očitna slabost je zagotovo parkiranje. Nezaželen si praktično povsod - razen na posebej določenih mestih. Druga slabost je, da takrat, ko si v kampu, moraš za večerni izlet v mesto imeti kakšen drug prevoz (kolo je za ponoči nekoliko neprimerno). V oči pa najbolj bode cena - v visoki sezoni za takšen avtodom plačaš blizu 150 evrov na dan (ko prišteješ razne skrite stroške čiščenj, prevzemov ...). Ko k temu dodaš še 30-40 evrov za nočitev družine v srednji Evropi, se cena povzpne blizu 200 evrov. Na dan, brez upoštevanja hrane, goriva in cestnin ... To pa je že vsota, ki ni nizka. Sploh, če upoštevam, da v Dolomitih za 70 evrov dobim odličen dvosobni apartma za štiri osebe ...
Seveda pa so tudi plusi - glavni je vsekakor ta, da gre za drugačen način preživljanja počitnic. Stalno se kaj dogaja, vedno moraš kar pripravljati ... vendar to ima tudi svoj čar. Sam bi na koncu dejal, da je stvar vredno preizkusiti in nato tudi kdaj ponoviti.

Dodano 1. avgusta 2014: Letos smo spet malo pohajkovali po Bavarski ...
Dodano 25. julija 2015: Letos smo šli v zabavišni park Europa-Park.

No comments: