17 May 2021

Seat Arona

Arona je za Seat nedvomno zelo pomemben model. Če bi jo želeli predstaviti na kratko, bi rekli, da je dvignjena in bolj prostorna Ibiza. Pokriva enega najbolj zaželenih segmentov na trgu. Na preizkusu sem imel dve različici, ki sta se razlikovali zgolj po menjalniku – prvi je imel ročni šeststopenjski menjalnik, drugi pa sedemstopenjski avtomatski menjalnik DSG. Sicer pa sta bila oba opremljena z opremo Style s ceno 18.500 oziroma 19.800 evrov. 



ZUNANJOST

Arona je v trenutni obliki na trgu že nekaj let. Oblika je stvar okusa, Španka pa ne izstopa s preveč ostrimi linijami, ki so zdaj v modi, temveč želi privabljati z nekoliko zaobljenimi deli. Vrata se zapirajo relativno glasno, omogočajo pa preprosto vstopanje in izstopanje. K temu pripomore tudi razdalja od tal. 
Dejstvo, da je nekoliko dvignjen - 19 cm je razdalja med trebuhom in tlemi – pomeni tudi manj težav pri vožnjah na pločnik, na slabšem makadamu, na kakšnem gozdnem parkirišču ... 
Avto ni prevelik, spada prej med manjše in precej primeren za mesta. Vsekakor je zaradi oblike okreten in tudi bolj nerodnim ne bo povzročal težav. 

NOTRANJOST
Zunanja oblika Arone pogojuje tudi bolj pokončno sedenje v notranjosti. Sedi se dobro, preglednost je izvrstna. Mogoče so sedeži preveč drseči, vendar avto ni namenjen dirkanju po ovinkih, zato ne gre za kakšno posebno zamero. 
Prostora je spredaj dovolj tudi za širše in višje, tudi sicer se spredaj čudi prostornost. Zadaj je zgodba malo drugačna, prostora za noge za višje ljudi je skoraj premalo. Mogoče bi Seat lahko zadnjo klop potisnil kakšen centimeter bolj nazaj, seveda pa bi s tem posegel v prtljažnik. Slednji je dovolj velik (400 litrov) in z dvojnim dnom. 

V opremi Style je opazno, da so materiali cenejši, saj je v tem cenovnem razredu boj neizprosen in se proizvajalci trudijo z varčevanjem. Zvočna izolacija je solidna, nič pa ne bi imel proti, če bi bila še boljša. Tudi usnjen volanski obroč ni tako prijeten na otip, kot je to pri višjih opremah. Multifunkcijski volan je za držanje malce pretanek, sicer pa neproblematičen med vožnjo in bo povprečnim uporabnikom popolnoma zadoščal. 
Radio je soliden in zelo preprost za upravljanje, zvočniki pa niso presežek. Sploh starejšim uporabnikom bi znal ta radio zaradi preprostosti zelo ustrezati.


Merilniki so klasični in pregledni. Podobno kot pri Leonu me je motilo, da so oblikovani tako, da kazalci večino časa preživijo povsem na začetku. Tako kazalnik obratov motorja preko skoraj celega kroga omogoča prikaz do 8000 vrtljajev, avtomatik pa večino časa vozi med 1000 in 2000 vrtljaji. Podobno je pri hitrosti, kjer števec omogoča prikaz do 240 km/h, takšna Arona pa se vozi večino časa med 0 – 60 km/h. 
Marsikdo pogreša držalo za roke nad vrati. Pridejo trenutki, ko bi se prijel za držalo na ovinkasti cesti ali pa morda obesil kos oblačila. Prav tako manjka žep na zadnji strani sedeža. Oboje je verjetno posledica opreme Style. 
Še dve nerodnosti smo opazili – odpiranje vrat iz notranjosti te lahko uščipne. Saj se navadiš, ampak lahko bi uporabili bolj elegantno kljukico. Sodelavec pa udarja s kolenom v ročico za nastavljanje volana. Meni se to ni dogajalo, čeprav sem višji in prav tako sedim pokonci in blizu volana. Se pa menda ročica lahko sname. Nisem poskusil. 
Lopute za zračenje so na prvi pogled brez nastavitev zapiranja – kar seveda povzroči nekaj nejevolje. Podrobnejši pogled pokaže, da s premikom drsnika posamezno loputo zapremo/odpremo. Zanimiva rešitev, čeprav imam občutek, da marsikdo tega sploh ne ve. Natančno poglejte sliki - na prvi je drsnik pomaknjen na levo in je loputa odprta, na drugi pa je drsnik na desni in je loputa zaprta. 


MOTOR, VOŽNJA IN PORABA
Testni Aroni sta imeli bencinski motor 1.0 TSI 81kW (110KM). V ponudbi je tudi manjši, 70 kW motor, ki pa je verjetno res najbolj nezahtevnim uporabnikom. Prva Arona je imela ročni menjalnik, ki se je sicer lepo pretikal, žal pa sem med vožnjo stalno padal v luknjo. Pri nizkih vrtljajih je namreč motor slaboten, le malo višje pa zagrabi turbina in tam kar lepo vleče. Motil me je ta vmesni prostor, ki ga očitno sam največ uporabljam in mi avto ni bil pisan na kožo. Stalno se mi je pojavljajo, da ni bilo pričakovane zveznosti pri spremembah hitrosti. Še posebej je to očitno v ozkih ulicah, na strmih cestah ... 
Druga Arona pa je imela sedemstopenjski avtomatski menjalnik DSG. Kot bi sedel v drug avto. Vožnja se je spremenila v pravo uživanja, saj je menjalnik dobro prilagojen motorju in prej omenjeni luknji. Tukaj sem z Arono res začel uživati. Tudi žena, ki je bila s prvo Arono kar malo razočarana, je povsem spremenila mnenje. Za tiste, ki niste razumeli – avtomatik Arono spremeni v res simpatično vozilo. 
DSG ima sicer kar nekaj dela s prestavljanjem, ampak je to praktično neopazno, hitro in zelo dobro izračunano. Tudi športni način S je zelo lepo uporaben. Za razliko od mojega Passata, kjer je S zaradi grobega delovanja neprimeren. Mogoče bi pri Aroni pogrešal še ročki za ročno prestavljanje na volanu. Človek si kdaj pač zaželi, da bi avto prej prestavil (predvsem v nižjo prestavo na kakšnem klancu). Sicer pa deluje zelo všečno. Sem pa opazil, da je menjalnik po daljših spustih nekaj časa kar nekako zmeden. Potrebuje kakšen kilometer, da spet bolj umirjeno deluje. 

Sistem start/stop je podobno siten kot pri ostalih avtomatikih iz koncerna. Zoprno hitro namreč izključi motor. Za veliko večino ljudi odločno prehitro, zato mnogi izključujejo to možnost. 
Če voznik pritisne na plin in so vrtljaji v območju učinkovitega delovanja turbine, je avto kar živahen. Sicer pa trivaljnik ni namenjen dinamični vožnji in je prilagojen povprečnim voznikom. Dokler voziš z malo vrtljaji, je avto kar presenetljivo tih. Volan daje spodoben odziv, je pa podvozje kar trdo in mogoče preveč udarja na slabših cestiščih. Zavore so dobre in lepo nadzorljive, avto se (razen pri pretiravanju) po ovinkastih cestah vozi presenetljivo dobro. 
Presenetilo me je, da je števec dokaj natančen, saj danes večina avtomobilov (namerno) prikazuje večjo hitrost. 

Muhasto vreme je botrovalo tudi vožnji v močnejših nalivih, kjer so se brisalci zelo dobro izkazali. S preglednostjo Arona res nima težav. 
Še nekaj besed o porabi – po WLTP (novejši postopek za merjenje porabe goriva) naj bi imela testna Arona porabo med 5,6 – 6,6, moj rezultat pa je bil 5,5. Vmesni rezultati so bili tudi nižji, ampak to je povprečna poraba. Poraba torej nikakor ni visoka. 

OSTALO
Testni Aroni sta seveda podpirali Bluetooth komunikacijo. Tukaj nisem imel preveč sreče. Čeprav mi je to področje domače, mi ni uspelo urediti predvajanja preko telefona. Telefon se je sicer povezal, prenesli so se stiki, klici ... predvajanje pa ni delovalo. Zadevo sem poskusil še z dvema zelo naprednima in tehnično podkovanima uporabnikoma in njunima telefonoma, pa smo naleteli na enako težavo. 

Arona podpira tudi Android Auto in ta je deloval (razen na mojem telefonu, ki je res malo poseben). 
Ko smo ravno pri infotainmentu – Seat (in tudi sicer VAG) uporablja precej lepo slovenščino. Jim pa sem ter tja uide kakšna cvetka. Tokrat sem jo opazil na radiu, kjer so postavko PLAYER prevedli kot IGRALEC (namesto PREDVAJALNIK). To bi lahko popravili s kakšno nadgradnjo. 

ZAKLJUČEK
Obe testni vozili sta imeli opremo Style in sta bili praktično novi. Predvsem vozila koncerna VAG imajo zelo širok nabor oprem in posledično je tudi cenovni razpon zelo velik. To občutek lahko povsem spremeni. Primerjal sem recimo svoje zapiske s testi novinarjev, ki so Arone testirali. Očitno so imeli na testih opremo FR, ki je pri Seatu nekaj povsem drugega. Prav tako so večinoma vozili motor 1,5 s 150 konjički, kar spet močno spremeni občutke. Zatorej je treba biti pri branju takšnih zapisov previden in se zavedati, da napisano velja točno za preizkušen motor, menjalnik in opremo. 
Če bi sam kupoval Arono, pa bi pogrešal še štirikolesni pogon, ki ni na voljo. Je pa ta na voljo pri Ateci, ki je večji predstavnik iz družine Seat. 

Za preizkus se toplo zahvaljujem podjetju Avto Cerar iz Kamnika. Če boste kupovali Seata, naj bo to vaša prva izbira.

No comments: